Natka

Dobila sem spet ljubkovalno ime , kar me dviga v sedma nebesa, saj si tako potrjujem občutenje vrednosti, da sem tu in zdaj, takšna kot sem, hvala Bogu.

Začetna paranoja se ni umaknila, a sem prenesla njene napade tako zelo dostojanstveno, da sem svojega dragega objemala v mislih besedah in dejanjih…in on je mene objemal prav tako. Ko sem mu zaupala svoje pomisleke, da sem se ga najprej bala, me je pomirljivo in z nasmehom potolažil, da se moje norosti sploh ne opazi in prasnila sva v smeh. Tako čudovito se imeti že prvi večer si lahko samo sanjaš in rišeš ali gledaš na filmu, ne pa tudi zares doživljaš. Kajti to doživljanje romana v živo je tako močno, tako fluidno vseprežemajoče občutenje, da se za trenutek moraš umakniti iz telesa in pogledati, če si to res ti. In sem, res sem in še bom, kajti danes me ni nihče ubil, nasprotno, ljubil me je toplo in strastno in jaz sem se nagonsko na to odzvala. Pot ozdravljenja odpora do dotikanja je zaključena, zdaj lahko začnem živeti.

Tekmujem v dizajnu

Če izberejo katerega od mojih predlogov in premagam ostale, dobim twinga za šest ,mesecev brezplačno.

Poleg tega, da se zabavam raziskujem tudi svoje sposobnosti prilagajanja novim prijemom v ljubezni. Doslej sem bila vedno samo osvajana in sama nisem znala osvajati. Tokrat sem spet osvajana, a bi želela zadevo upočasniti, saj sem mimogrede postala glede sexa zelo indolentna. Najprej sem bila podnajemnica dvanajst let in mi ni bilo všeč iz svoje sobe v skupno kopalnico letat zavita v rjuho, pa morda vmes trčiti na katero od sostanovalk.Zato sem vsak poskus moškega sveta, da bi le prodrl vame zatrla v kali, pa ni bilo tako slabih tipov, sploh pa ni bil slab moj mož, ki pa sem ga zapustila zaradi pijanstva in sem se otresla ekonomske odvisnosti v papirnatem zakonu. Kajti družina, ki naj bi postala z njim je bila le moja fantazmagorija.

Očitno se bom morala veščine ljubezenskega gostolenja naučiti in končno popustiti svojemu novemu osvajalcu, da trdnjavo končno zavzame. Malo me skrbi moj izgled saj imam še vedno dvanajst kilogramov preveč, uspelo mi je težo od aprila lani zmanjšati za osem kilogramov, kar je posledica končnega stabilnega stanja v mojem življenju, saj živim v svojem stanovanju in v tem zelo uživam. Pripravljam si obroke v manjših količinah in pretežno zelenjavne. Za zajtrk sem danes naredila izjemoma šejk z navadnim jogurtom in polovico banane…skuhala sem si polento in dala kuhati tudi kislo zelje, kar sem nameravala imeti za kosilo, pa evo : pokliče me osvajalec in povabi na kosilo. Kaj češ lepšega!? Upam, da bova potem veliko hodila, da bom porabila zaužite kalorije, lahko pa se zgodi, da bova šla plavat v kakšne toplice in zaključila dan z osvežujoče novo dejavnostjo zame v zadnjih letih, saj sem nazadnje sexala z mojim pokojnim možem, dve leti preden je umrl. Upam, da mi bo uspelo pregnati občutek krivde, saj ga ne bom prevarala, čeprav se mi je zdelo, da bom ostala čista zanj, ko se srečava v nebesih, a kaj ko ne vem, če ne bo tudi tam pijan!!! Zato te zadnje dni na Zemlji posvečam od zdaj naprej samo še užitku bivanja in uživanja:)

Petek ampak ne trinajsti

Okna so polna rose, da se nič ne vidi ven…Ana je rekla, to pa zato, ker perilo sušite notri! In se pri tem hudobno obregnila, kao smo sami norci v tej hiši. Ana je upravnica naše ga bloka, ki pa je last nepremičninskega sklada SPIZ. Stanovanj je osemnajst, velikosti od 17 kvadratov do 33, ki je največje.Razdeljena so po šest na vsaki etaži, se pravi pritličje, prvo nadstropje in mansarda, kjer se nahaja tudi moja garsonjera velika 24 kvadratov. Imam ločeno kuhinjo in spalni del, s tem, da se gre v kopalnico iz kuhinje in je tako majhna, da moram imeti pralni stroj v kuhinji.

Pisati sem začela o petku, ki je dan pred soboto in mi je vedno deloval tako meščansko. Še ko sem bila doma in sem obiskovala gimnazijo v domačem kraju, sem ob petkih rada zavila na štadion, kjer smo se s sošolci dobivali in skrivaj kadili, se zaljubljeno gledali in zamujali domov na žicanje parketa.Ob petkih je naša mama imela navado oprati zavese, umiti okna in loščiti parket, ampak žicanje je bila moja naloga, ki sem se ji rada izmaknila. Ko je nekega petka bilo mami tega dovolj, me je nalomila s kloferjem, ker je ravno klofala preprogo zunaj na dvorišču, ko sem se jaz primajala pozno popoldne iz šole v spremstvu sošolke in sošolca, ki sta bila do ušes zaljubljena. Otroci v šolah so danes prav tako zaljubljeni, kadijo in uživajo tudi kaj drugega, a na odbojko in košarko malo njih hodi. Sonček prav tako veselo sije na stekla, ki so ali pa tudi niso zarošena in v blokih se prav tako občuti vonj pražene čebule. Naj še tako napenjam možgane in iščem razloge, zakaj se v občutenju časa, pa naj bodo to petki ali ponedeljki ne občuti razlika, saj imam le petdeset let več, to je pol stoletja, pa vseeno vem, da gre za isti trenutek, občutek trenutka v petek dopoldne ko nekdo pali čebulo in ves blok diši po njej…

 

domacinka

Neumna trditev za nekoga, ki ga zmeda moti, celo povzroča alergijo in duši v smrtnem krču vsako misel o tem, da bo enkrat bolje. Medtem sem se potolažila z aforizmi, ki jih je nanizal v svoji knjigi z naslovom Živeti do konca gospod Morrie Schwartz, ki se je odločil za dostojno, pogumno in vedro umiranje. Navdušena sem nad to knjigo, saj odstira skrivnost smrti. Pred tem sem začuda prebrala tudi knjigo od gospe Elisabeth Kubler-Ross z naslovom O smrti in življenju po njej.
Kot bi se nadaljevala ena misel in povzetek vsega je še zadnji odlomek iz prve knjige, kjer gospod Morrie pove zgodbo o valu: Živel je majhen val,ki se je pozibaval na morski gladini pred obalo in se ob tem zelo zabaval. Nenadoma pa je spoznal, da se bo raztreščil ob obali. Velik, prostran ocean ga je neizbežno gnal proti obali. “Moj Bog, kaj se dogaja z mano?”…

View original post 172 more words

Zmeda je popolna

Neumna trditev za nekoga, ki ga zmeda moti, celo povzroča alergijo in duši v smrtnem krču vsako misel o tem, da bo enkrat bolje. Medtem sem se potolažila z aforizmi, ki jih je nanizal v svoji knjigi z naslovom Živeti do konca gospod Morrie Schwartz, ki se je odločil za dostojno, pogumno in vedro umiranje. Navdušena sem nad to knjigo, saj odstira skrivnost smrti. Pred tem sem začuda prebrala tudi knjigo od gospe Elisabeth Kubler-Ross z naslovom O smrti in življenju po njej.
Kot bi se nadaljevala ena misel in povzetek vsega je še zadnji odlomek iz prve knjige, kjer gospod Morrie pove zgodbo o valu: Živel je majhen val,ki se je pozibaval na morski gladini pred obalo in se ob tem zelo zabaval. Nenadoma pa je spoznal, da se bo raztreščil ob obali. Velik, prostran ocean ga je neizbežno gnal proti obali. “Moj Bog, kaj se dogaja z mano?” se je spraševal s kislim in obupanim izrazom na obrazu.Mimo je prineslo drug val, ki se je prav tako pozibaval na morski gladini in se ob tem zelo zabaval. In drugi val je dejal prvemu:”Zakaj pa si tako potrt?”Prvi val je odvrnil:”Ničesar ne razumeš.Žene te proti obali, kjer se boš raztreščil.” Drugi val pa mu je odgovoril:”Ne jaz, ampak ti ničesar ne razumeš.Saj sploh nisi val; si le del velikega oceana.”
Tudi sam menim tako. Nisem val; sem del človeštva. Umrl bom, vendar bom živel dalje.V drugi obliki? Kdo ve? Toda verjamem, da sem del mogočnejše celote.
In mene ni potrlo spoznanje, da se tudi moj čas izteka in da tudi jaz še vedno utegnem sprejeti njegov nauk: “Nauči se živeti, pa boš vedel, kako je treba umreti; nauči se umreti, pa boš vedel, kako je treba živeti.” To je dediščina, ki se ji ne moreš odreči. Lahko pa rečeš hvala. Zato se zahvaljujem tudi vsem, ki boste sprejeli nauk, morda celo poiskali knjigo in jo prebrali, kajti našli boste pravi zaklad.

oglas in potem informacija

Že ko sem pisala ponudbo za zaposlitev, me je najedalo vprašanje, kako izvesti vse tako, da bo po pravilih poštenega dela in plačila. Res si ne obetam veliko zaslužka pri privarčevani malici, a bo vsaj za eno položnico plačat nakapljalo. Kajti zdaj priti v zaostanek je tragedija na celi črti.
Medtem se mi je po dobrem starem zakonu privlačnosti na googlovo povpraševanje o popoldanskem delu narisal wordpressov blog nekega razmišljanja o tem, kako nas pravzaprav država sili v lenarjenje in posledično prekomerno zadolževanje, saj drugače do denarja ne moreš priti…ampak s tem sem zaključila. Po odplačilu še zadnjih dveh kreditov je ni sile, ki bi me prisilila v novo zadolževanje. Kmalu bo rasel regrat in če treba, bom jedla samo tega…pa še zdravo je bolj!
Huja dilema je zaradi zaposlitve, ki bi me lahko popredalčkala med aktivno prebivalstvo in mi odtegnila že prejemanje akontacije na pokojnino…ja kdo bo pa potem meni prispevke plačeval, če ne bom redno zaposlena, delala samo za povračilo potnih stroškov in čudovite malice…ki mi po zakonu le pripada, tudi če nisem zaposlena redno. Množica vprašanj, ki se mi porajajo tudi z načinom izplačila me bega in žene v serijo živčnih zlomov, ki bi me nazadnje lahko pahnili v še hujšo nesrečo in bo najbolje, da misel o dodatnem delu kar odmislim.

noro dobro se počutim

Tako zelo, da si mislim, da sem že v nebesih. Vztrajno režem neželjene vezi, ki mi povzročajo samo žalost in nemir. Najprej sem seveda odklopila telefon in na Chatu FB profila obvestila sestro, da odslej lahko klepetamo samo tam, ker je že itak strošek v plačilu naročnine za internet. Njenega hahljanja v telefon, ki me je na zadnjem računu dol vrgel me je koštalo dvajset evrov, pa njen smeh sploh ni smeh, prej režanje hijene. Žal, moram tako reći, ker imam tudi tak občutek.
Dobro to je mim. Vem, da so tu še ene dve tri podobne kreature, ki sem jim tako pristrigla peruti, ker drugega načina ne nameravam aplicirati za urejanje tovrstnih odnosov, saj bi mi preveč energije vzele. Kar je bukovo je bukovo, pa naj takšno tudi ostane. Gremo zdaj raje k žlahtni temi, s katero se splača trošiti energijo, to pa je moja vnukinja, ki ji želim prenesti čar ustvarjanja nekaj iz niča.
Sama mi je predlagala, da pride na obisk devetega in da bi pri meni prespala, v soboto pa naj bi šli v Ljubljano, ker v nedeljo nastopa in bi šla jaz tudi ta nastop gledati. A me je včeraj poklicala hči in povedala, da si je otrok premislil in ne želi priti.Da pa pridejo v soboto. V soboto sem sicer planirala v Ljubljano bolj zgodaj in iti na srečanje s skupino na Gallusovem nabrežju, tako bo to zdaj odpadlo. Nič zato, nekdo se pač trudi, da bi me potisnil čisto v kot…naj bo za zdaj, tako in tako se mi ni šlo. Pletem šal za rojstnodnevno darilo za zeta, tudi tega, mi ne bo treba posebej nesti, ker bodo v soboto tu, v nedeljo pa jaz pri njih, pa če mu ga v nedeljo dam bo ravno prav, ker ima rojstni dan v torek. Potem pa bom doma uživala v pripravah na praznike, sicer skromno, a veliko bolje kot kdajkoli doslej-sama na svojem in v svojem popolnem miru. Izklopila bom tudi mobilni telefon. Povedala bom Valeriji, da me lahko če bo kaj nujnega obvesti po elektronski pošti.
Tudi na Inštitut moram sporočiti, da me ne bo. Imam knjigo do osemindvajsetega za prebrat, ko jo nesem nazaj pa se obskrbim z literaturo za čez praznike. In uživam.
To me je spomnilo na zgodbico, ki nam jo je pripovedovala mama. Govori o bogatašu, ki je v svojih kaščah imel ogromno bogastva. Vsako jesen je napolnil še sode z vinom in ostalimi pridelki in se posmehoval revežem, ki niso imeli niti kruha. Ker se je s svojo aroganco zameril višjim bitjem, ni spoštoval ne poštenja ne usmiljenja so mu ta poslala smrt na obisk. Ko je smrt prišla in potrkala na vrata, jo je ta sprejel in pogostil, vedel je da se mu ni zastonj prišla pokazat. Zato jo je tako opil, da ni vedela zase, jo zvabil v klet in zaprl v sod. Tisto leto ni nihče umrl in ljudje so se čudili. Vile in ostala božanska bitja tudi. Spet si je nagrabil polne kleti jedače in pijače in zvečer pred Božičem, ko so prišli pred vrata prosit za kak dar reveži jih je nagnal. Potem je sedel in se zadovoljno namuznil:”Ja duša moja je zadovoljna, vsega imam zdaj lahko jem in pijem do iznemoglosti!”
Drobcen glasek mu je odgovoril :”Norec, še nocoj boš ob Dušo!”
Ko je šel v klet po vino, je pozabil v kateri sod je zaprl smrt in ga pomotoma odprl.Smrti se je od vina zmešalo, ko je skočila ven, ga je pokosila in s svojo koso odjadrala v svet. Od takrat brez razlike pa naj bo to dober ali slab človek, otrok ali starec kosi, kar ji pride pod roke…oziroma koso.
Hvala Bogu, da nimam polne kleti, pa tudi smrti se ne bojim. Imam ravno prav za preživetje, če pa me prej zmanjka , pa tudi prav. Moje zemeljsko poslanstvo je izpoljnjeno, rodila sem lepoto, ki je tudi rodila lepoto, rodila sem sina, ki lahko zaplodi nov rod, posadila sem dreves kar nekaj in napisala sem eno knjigo in jih nekaj prebrala. Bilanca je dobra, vsaj jaz sem z njo zadovoljna. Takšen naj bi bil človek preden umre-miren in zadovoljen. A jaz sem za zdaj še živa in vsak naslednji dan je veliko darilo za katerega sem zelo hvaležna.

Hello world!

Welcome to WordPress.com. This is your first post. Edit or delete it and start blogging!

Pogovor o www.microsofttranslator.com/bv.aspx?ref=OfficeTrans&lp=es_en&a=http%3a%2f%2fwww.windowslivetranslato